Čas branja: 4 min

Zakorakali smo že globoko v veseli december. Morda ste se letos (ponovno) ponudili, da bo ena od prazničnih gostij ravno pri vas doma, in vas na tej točki zaradi neskončnega seznama priprav že rahlo stiska v želodcu. Zagotovo boste že s tradicionalno pečenko imeli dovolj dela, lahko pa vam s spodnjimi predlogi olajšamo vsaj izbiro spremne jedače in pijače. Zbrali smo nekaj naših najljubših prazničnih klasik, ki smo jih tokrat začinili z zanimivimi informacijami o jezikovnem izvoru (smo le strokovnjaki za prevajanje). Z našim blestečim izborom za razvajanje brbončic in kravžljanje sivih celic boste navdušili tudi najzahtevnejše sladokusce in si zagotovili prestižno nagrado za najboljšega gostitelja oziroma gostiteljico!

Povest o dveh solatah

Francoska solata je brez dvoma osrednja jed vsake praznične mize v Sloveniji. V tej priljubljeni klasiki so zmešani različna kuhana zelenjava in trdo kuhana jajca s prelivom iz pregrešne majoneze. Če želimo praznovanje izpeljati, kot se šika, nikakor ne sme manjkati. Mogoče je ne poznate pod tem imenom in se sprašujete, kaj za vraga je francoska solata. V njej ste zagotovo že uživali, le da ste ji rekli ruska solata.

Zakaj neki je prišlo do različnih imen za isto jed? Nastala je v Rusiji v 19. stoletju, zanjo pa je zaslužen kuhar belgijskega oziroma francoskega porekla Lucien Olivier. Lokacija izvora torej pojasnjuje rusko solato, glede francoske pa ni enotne razlage. Nekateri verjamejo, da jo gre pripisati kuharju, ki jo je ustvaril, drugi pa so prepričani, da ji francoski značaj in s tem ime daje neskromna količina majoneze. Ne glede na to, ali je vaša solata francoska ali ruska, je v vsakem primeru slastna, v svoji kategoriji pa brez konkurence.

Zavito v tradicijo

Sarme so tista topla domača jed, ki so jo naše babice pripravljale v ogromnih količinah in se je upravičeno znašla na prazničnem jedilniku. Najbrž je temu botrovalo dejstvo, da jo hvalijo kot odlično krepčilo po prekrokani noči. So krepka zimska jed, pri kateri kisle zeljne liste nadevamo z aromatično mešanico mletega mesa, riža in začimb, izvira pa iz bogate kulinarične tradicije Osmanskega cesarstva. Beseda sarma izhaja iz turškega glagola sarmak, ki pomeni zaviti ali zviti.

Jed se je razširila po celotnem cesarstvu, ki je zajemalo jugovzhodno Evropo, Bližnji vzhod in severno Afriko, vsaka pokrajina pa je receptu dodala svoj pridih. V Romuniji jo poznajo pod imenom sarmale, podobna jed v Grčiji pa je dolmades. Slednje so zvitki iz listov vinske trte namesto nam poznanega zelja, nadev pa poleg riža običajno vsebuje še pinjole in zelišča. Madžarska lokalna različica sarm je töltött káposzta. Za to jed je značilen nadev s prekajeno klobaso, postrežena pa je z zajetnim kupčkom kisle smetane.

Iz Italije z ljubeznijo

Slavje je seveda treba zaokrožiti z ustrezno sladico. Enega najodličnejših božičnih kolačev je svetu podarila sosednja Italija, in sicer znameniti paneton. Vsaka nona vam bo povedala drugo legendo o njegovem nastanku, a naša najljubša in morda najbolj razširjena vključuje vojvodo, bistroumnega kuhinjskega vajenca in skoraj uničeno božično večerjo.

Zgodba se je pripetila v 15. stoletju na dvoru vojvode Ludovica Il Mora v času božiča. Dvorni kuhar je bil zadolžen za veličastno pojedino, s katero bi pogostili lokalno plemstvo, a se mu je pripetila nesreča – zažgal je sladico! V kuhinji je zavladala panika, mlademu vajencu Toniju pa se je porodila ideja. Predlagal je, da namesto zoglenelega posladka gostom postrežejo sladki kruh z rozinami in limonino lupinico, ki ga je poprej spekel sam. Kruh jim je bil tako všeč, da so ga v trenutku zmazali! Vojvoda je želel vedeti, kako se čudovita poslastica imenuje, in kuhar je izstrelil kot iz topa: »L’è ‘l pan del Toni!« (To je Tonijev kruh!) In dobili smo panettone oziroma paneton.

Zgodba pa se ne konča v Italiji. Po drugi svetovni vojni so lombardijski priseljenci svojo ljubezen do panetona ponesli čez ocean v Južno Ameriko, kjer brez njega božična miza ni popolna. V tamkajšnjih državah je znan tudi kot pan dulce v španščini in panetone v portugalščini.

Zdaj dvignimo čaše

Ko napoči čas za polnočni žvenket kozarcev, se le malo pijač lahko kosa z eleganco italijanskega prosecca. To lahkotno peneče vino iz Benečije je znano po svežem sadnem okusu, ki je pika na i vsake praznične gostije.

Tudi sosednja Hrvaška na naši strani Jadranskega morja ima priljubljeno pijačo za to priložnost: prošek. Vsakršna podobnost med njima pa se konča pri imenu, saj se prošek in prosecco močno razlikujeta. Sladki prošek je tradicionalno hrvaško desertno vino iz na soncu posušenih grozdnih jagod, kar mu daje globok in kompleksen okus.

Prepričani smo, da dobre želje veljajo, ne glede na to, s katerim od njiju nazdravite, z obema pa si lahko čvrsto privežete dušo.

Preden vsi skupaj, zbrani za mizo, bogato obloženo z našimi najljubšimi prazničnimi jedmi, zagrizemo v dobrote, nam namenite še trenutek za kratko voščilo. V Alammi vam iz srca voščimo toplih in veselih prazničnih dni, polnih pesmi in zgodb, ki nas povezujejo. Naj nam tekne!