Čas branja: 5 min

Morda ste bili pred dobrim letom tudi sami malce začudeni, ko so mediji tedaj še britanskega princa Charlesa z nastopom nove funkcije čez noč preimenovali v Karla. Sprememba nas je spodbudila, da raziščemo razloge za takšno odločitev in si pobliže ogledamo širšo prakso (ne)prevajanja lastnih imen.

Osvežimo najprej šolsko znanje o tem, kaj lastna imena sploh so. Gre za imena bitij (ljudi, živali in tudi mitoloških ali literarnih likov), zemljepisna imena (npr. krajev, držav in rek) in stvarna imena (npr. ustanov, organizacij, podjetij in umetniških del), ki jih praviloma zapisujemo z veliko začetnico. Že slednja nam včasih povzroča sive lase, a o njej kaj več morda drugič.

Tokrat si oglejmo nekaj praktičnih primerov za vsako izmed podkategorij lastnih imen, ki nam bodo morda razblinili kakšno dilemo glede (ne)prevajanja in izboljšali pisno izražanje.

Osebna lastna imena

V slovenščini zapisa imen in priimkov ne prilagajamo izgovorjavi. Tako na primer legendarni britanski dramatik William Shakespeare in znana ameriška igralka Anne Hathaway (ali pa, če hočete, Shakespearova žena s povsem enakim imenom) ohranjata enak zapis kot v angleškem jeziku. Že za srbski jezik pa na primer to ne drži. Če boste v Beogradu zatavali v kakšno knjigarno po prevod Shakespearovih del, boste opazili, da je na naslovnici ime Vilijam Šekspir (ali Вилијам Шекспир), na filmskem plakatu pa En Hatavej (ali Ен Хатавеј). Razlog za to je precej preprost: srbski jezik lahko zapisujemo v latinici ali cirilici. Slednja mora latinična imena prečrkovati, za črke, ki so brez neposredne ustreznice, pa poiskati najbližjo alternativo. Praksa podomačitve imen se je posledično uveljavila tudi v srbski latinici.

Slovenščina se temu v nekaterih primerih prav tako ne more izogniti in prilagaja imena, ki so zapisana v drugačni pisavi. Tako na primer ukrajinskega predsednika naslavljamo po imenu Volodimir Zelenski (izvorno: Володи́мир Зеле́нський), kitajskega Ši Džinping (izvorno: 习近平), armenskega pa Vahagn Hačaturjan (izvorno: Վահագն Խաչատուրյան).

K izjemam pa uvrščamo tudi številna druga osebna lastna imena:

Nekatera imena zgodovinskih oseb in vladarjev

To velja zlasti za imena tistih vplivnih oseb, ki so krojila tudi naš zgodovinski prostor. Tako na primer znano habsburško vladarico poznamo po imenu Marija Terezija, v angleščini ji rečejo Maria Theresa, sama pa bi se najverjetneje predstavila kot Maria Theresia.

Dodatni primeri poslovenjenih imen zgodovinskih oseb:

  • Julij Cezar (ang. Julius Caesar, lat. Iulius Caesar);
  • Aleksander Veliki (ang. Alexander the Great, grš. Μέγας Αλέξανδρος);
  • Karel Veliki (ang. Charlemagne ali Charles the Great, fra. Charlemagne);
  • Marija Antoaneta (ang. & fra. Marie Antoinette);
  • Krištof Kolumb (ang. Christopher Columbus, ita. Cristoforo Colombo, špa. Cristóbal Colón).

Kako je torej princ Charles postal kralj Karel III.? Jezikoslovci z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pojasnjujejo, da je tej odločitvi botrovala predvsem tradicija oziroma precedens. Slovenili smo namreč tudi imena njegovih soimenjakov Karla I. in Karla II., seveda pa tudi ime njegove predhodnice Elizabete II. in njegovega dedka kralja Jurija VI. Imen nižjih plemiških slojev načeloma ne slovenimo, zato smo ga doslej poznali kot princa Charlesa. Enako velja za njegovega sina princa Williama, ki pa bo morda postal Viljem, ko zasede prestol.[1]

Imena svetnikov in verskih voditeljev

Praviloma slovenimo tudi imena svetnikov. Sveti Jožef je tako na primer v angleščini poznan pod imenom Saint Joseph, v italijanščini kot san Giuseppe, v hrvaščini kot sveti Josip, v španščini pa san José.

Enako velja za imena in nazive nekaterih verskih voditeljev. Papež Frančišek je v angleščini Pope Francis, v hrvaščini papa Franjo, v nemščini Papst Franziskus, v italijanščini pa papa Francesco. Prav tako slovenimo naziv tibetanskega vodje budistov: Dalajlama je v angleščini Dalai Lama, v francoščini pa Dalaï-lama.

Imena mitoloških in literarnih oseb

Večino imen mitoloških oseb, ki jih poznamo iz številnih virov in so skozi stoletja tako ali drugače zaznamovala tudi našo kulturo in literaturo, slovenimo. Spodaj podajamo nekaj primerov:

  • Odisej (ang. Odysseus, ita. Ulisse/Odisseo, fra. Ulysse/Odysseus);
  • Heraklej (ang. Hercules, ita. Eeracle, nem. Herakles);
  • Romul in Rem (ang. Romulus and Remus, ita. Romolo e Remo).

Odločitev za (ne)prevajanje imen literarnih junakov je običajno v domeni prevajalca oziroma prevajalke. Slovenjenje imen je sploh v delih klasične literature sorazmerno pogosto (npr. Romeo in Julija, ang. Romeo and Juliet / Don Kihot, špa. Don Qijote / Drakula, ang. Dracula), prav tako se z njim srečujemo v pravljicah (npr. Janko in Metka, nem. Hänsel und Gretel). V sodobni literaturi je prevajanje imen manj ustaljena praksa. Izjema sta otroška in mladinska literatura, kjer tako mladim bralcem like približamo, saj imena lik pogosto tudi slikovito opisujejo (npr. protagonistka trilogije Njegova temna tvar je v slovenščini Lyra Srebrousta, v izvirniku pa Lyra Silvertongue).

Zemljepisna imena

Tudi pri zemljepisnih imenih, ki prihajajo iz latiničnih jezikov, načeloma ohranjamo izvirno ime, je pa izjem veliko več. V skladu s pravopisom imamo v slovenščini tako praviloma svoja imena:

  1. držav in pokrajin: Nemčija (nem. Deutschland, ang. Germany, fra. Allemagne), Finska (ang. Finland, fin. Suomi, ita. Finlandia), Japonska (ang. Japan, ita. Giappone, jap. 日本 – Nippon), Toskana (ang. Tuscany, ita. Toscana), Porenje (nem. Rheinland, fra. Rhénanie);
  2. celin: Afrika (ang. Africa, fra. Afrique), Avstralija (ang. Australia, fra. Australie, nem. Australien);
  3. nebesnih teles: Zemlja (ang. Earth, ita. Terra), Venera (ang. Venus, ita. Venere), Betelgeza (ang. Betelgeuse, nem. Beteigeuze);
  4. nekaterih večjih otokov in polotokov: Sardinija (ang. Sardinia, ita. Sardegna), Kreta (ang. Crete, ita. Creta), Jukatan (ang. Yucatan), Rt dobrega upanja (ang. Cape of Good Hope, ita. Capo di Buona Speranza);
  5. voda in gorovij: Sena (fra. Seine, ita. Senna), Donava (ang. Danube, nem. Donau), Pireneji (ang. Pyrenees, špa. Pirineos, fra. Pyrénées);
  6. nekaterih mest v soseščini ter mest, ki so za nas kulturno in zgodovinsko pomembna: Dunaj (nem. Wien, ang. Vienna, hrv. Beč), Benetke (ang. Venice, ita. Venezia, nem. Venedig). Poznamo tudi slovenjene ustreznice nekaterih bolj oddaljenih mest, na primer v ZDA ali Avstraliji, kamor se je odselilo veliko ljudi iz Slovenije (npr. Čikago, Adelajda, Filadelfija), a lahko zanje uporabljamo tudi izvirna imena.

Stvarna imena

Stvarna imena praviloma slovenimo, za mnoga izmed njih pa imamo tudi ustaljene prevodne ustreznice. Oglejmo si nekaj primerov:

Imena organizacij praviloma prevajamo in imamo zanje uradna imena, na primer:

  • OZN, Organizacija združenih narodov (ang. UN, United Nations / fra. ONU, Organisation des Nations unies);
  • SZO, Svetovna zdravstvena organizacija (ang. WHO, World Health Organization, fra. OMS, Organisation mondiale de la Santé);
  • EU, Evropska unija (ang. EU, European Union, fr. UE, Union européenne).

Za nekatere organizacije sicer obstajajo ustreznice celotnega imena, pa vendar jih bolje poznamo po angleških kraticah in jih ne črkujemo, pač pa izgovarjamo kot besedo, npr. NATO (Severnoatlantska pogodbena organizacija, ne pa tudi »SPO«) in UNICEF (Sklad Združenih narodov za otroke, ne pa tudi »SZNO«).

Imena literarnih in umetniških del prav tako praviloma prevajamo in se nanje sklicujemo s slovenskimi imeni, npr.: Romeo in Julija, Vojna in mir, Božanska komedija, Dekle z bisernim uhanom, Rojstvo Venere …
Izjema so običajno literarna dela, ki še niso bila izdana v slovenskem prevodu. V takih primerih uporabljamo ime izvirnika, seveda pa ga lahko za potrebe razumevanja opisno prevedemo.

Imen podjetij, znamk in publikacij ne prevajamo. Apple tako ostaja Apple, enako General Motors, Mulino Bianco in Domaćica. Prav tako beremo časopise ali novičarske portale The Guardian, Der Spiegel, New York Times, la Repubblica ali Le Monde.

Kako si lahko pomagamo, če nismo prepričani, ali ime prevajamo ali ne?

Poleg številnih knjižnih virov (npr. učbenikov in enciklopedij) je na voljo kar nekaj priročnikov, ki so nam v pomoč pri vprašanju slovenjenja lastnih imen in do katerih lahko brezplačno dostopamo prek spleta:

  1. Na portalu fran.si so na voljo številni slovarji in jezikovni priročniki (SSKJ, Pravopis), pa tudi povezave do številnih vprašanj, na katera odgovarja Jezikovna svetovalnica.
  2. Wikipedia (in druge večjezične enciklopedije) je lahko uporaben vir za vsakodnevno rabo, saj boste v njej našli skoraj vsa lastna imena. Če poznate ime v enem jeziku, v drugem pa ne, lahko preprosto preklapljate med gesli v različnih jezikih.
  3. Portal Termania.net združuje Amebisove slovarje in vam je prav tako lahko v pomoč pri iskanju ustreznic v številnih jezikih.
  4. Izčrpen vir slovenskih ustreznic tujih zemljepisnih imen je tudi seznam, ki ga je izdelala Geodetska uprava.

Ste se tudi sami srečali s kakšnim posebej zanimivim lastnim imenom oziroma njegovo ustreznico v slovenskem ali drugem jeziku? Vas muči še kakšna pravopisna zagata, za katero bi si želeli, da jo pojasnimo? Zaupajte nam v komentarjih ali nam pišite na info@alamma.eu, kjer se na nas seveda lahko obrnete tudi, če potrebujete prevod!