Čas branja: 6 min

Medicinski eponimi so izrazi, s katerimi opisujemo vse od bolezni in stanj do postopkov, testov in medicinskih pripomočkov. So pomemben del medicinske terminologije in se pogosto pojavljajo v učbenikih, znanstvenih člankih, zdravniških pogovorih in medicinski dokumentaciji.

Zapisovanje medicinskih eponimov je včasih prav poseben izziv, saj se imena lahko razlikujejo od tistih, ki smo jih vajeni, nam zvenijo tuje ali so v besedilu preprosto videti nenavadno. V tem prispevku predstavljamo nekaj najpogostejših medicinskih eponimov in podajamo smernice za pravilen zapis v angleščini, španščini, francoščini, nemščini in slovenščini.

Kaj so medicinski eponimi?

Medicinski eponim je izraz za določeno medicinsko novost, običajno poimenovano po osebi, ki jo je odkrila ali opisala.

Parkinsonova bolezen je na primer poimenovana po Jamesu Parkinsonu, ki je leta 1817 prvi opisal njene simptome. Podobno je Heimlichov prijem poimenovan po Henryju Heimlichu, ki je oblikoval prijem prve pomoči za odstranitev tujka iz grla ali zgornjih dihalnih poti.

Seznam obstoječih medicinskih eponimov je precej obsežen, zato naj navedemo le nekaj najbolj znanih primerov:

  • Lou Gehrigova bolezen (danes bolje poznana pod imenom ALS oziroma amiotrofična lateralna skleroza) je poimenovana po znanem igralcu baseballa, pri katerem je bila bolezen ugotovljena leta 1938;
  • Münchhausnov sindrom izhaja iz barona Münchhausna, izmišljenega lika, čigar vedenje je spominjalo na simptome zadevnega sindroma;
  • lymska bolezen je poimenovana po dveh mestih (Old Lyme in Lyme) v Connecticutu, ZDA, v katerih so bili leta 1975 ugotovljeni simptomi bolezni;
  • virusna bolezen ebola je poimenovana po reki, v bližini katere je bil prvič ugotovljen izbruh bolezni;
  • Creutzfeldt-Jakobova bolezen je poimenovana po dveh nemških nevrologih, ki sta jo prva opisala.

Smernice za zapis medicinskih eponimov

Pri zapisu se moramo prepričati, da jih uporabljamo pravilno in v skladu z uveljavljeno rabo. V nadaljevanju predstavljamo nekaj smernic za zapis medicinskih eponimov v petih različnih jezikih, in sicer v angleščini, španščini, francoščini, nemščini in slovenščini. Smernice upoštevajo besedni red, velike in male začetnice ter členjenje.

V angleščini:

  • za zapis medicinskih eponimov vedno uporabimo veliko začetnico;
  • za eponim uporabimo celotno ime ali priimek. Na primer Guillain-Barré syndrome, in ne Barré syndrome;
  • za prikaz pravilnega nanašanja uporabimo opuščaj, kadar je to za zadevni eponim ustrezno*. Na primer Parkinson’s disease, in ne Parkinsons disease;
  • eponima ne uporabljamo v vlogi samostalnika ali glagola. Pravilno je torej reči Parkinson’s disease, ne pa »he/she was Parkinsoned«;
  • vse dele sestavljenega eponima, ki so med seboj povezani z vezajem, zapišemo z veliko začetnico. Na primer Guillain-Barré syndrome.

*Omeniti je treba, da je angleščina polna izjem, ki pregovorno potrjujejo pravilo, zato priporočamo, da pred uporabo zapis vsakega posameznega eponima preverite. V večini primerov bi bil zapis v skladu z navedenimi smernicami pravilen, obstajajo pa seveda izjeme. Upoštevati je treba še, da je uporaba opuščaja pri zapisu medicinskih eponimov vse manj zaželena.

V španščini:

  • za zapis medicinskih eponimov vedno uporabimo veliko začetnico;
  • eponim običajno stoji za medicinskim izrazom. Na primer la enfermedad de Alzheimer, in ne la Alzheimer enfermedad;
  • mora biti eponim zapisan z veliko začetnico, medicinski izraz, kot je enfermedad, pa z malo, razen ko stoji na začetku povedi ali je lastno ime;
  • mora eponim uvajati določni člen »la/el« (glede na slovnični spol samostalnika), ki označuje svojino. Na primer la enfermedad de Parkinson ali el síndrome de Guillain-Barré;
  • morajo biti deli sestavljenega eponima, ki so v angleščini povezani z vezajem, prav tako povezani z vezajem. Na primer el síndrome de Guillain-Barré.

V francoščini:

  • za zapis medicinskih eponimov vedno uporabimo veliko začetnico;
  • ime osebe (eponim) zapišemo za medicinskim izrazom. Na primer la maladie de Parkinson, in ne Parkinson maladie;
  • za izražanje svojine uporabimo predlog »de«. Na primer la maladie de Parkinson, in ne Parkinson maladie;
  • eponima ne uporabljamo v vlogi samostalnika ali glagola. Pravilno je torej reči la maladie de Parkinson, ne pa »il a été parkinsoné«;
  • za zapis sestavljenega eponima, čigar deli so v angleščini povezani z vezajem, obstaja več možnosti. Najbolje je torej vsakega posameznega preveriti v zanesljivem viru.

V nemščini:

  • za zapis medicinskih eponimov vedno uporabimo veliko začetnico;
  • ime osebe (eponim) zapišemo pred medicinskim izrazom in z vezajem. Na primer die Parkinson-Krankheit, in ne die Krankheit Parkinson;
  • svojine ne izražamo neposredno z uporabo predloga »von«, temveč je jasno razvidna iz uporabe vezaja;
  • eponima ne uporabljamo v vlogi samostalnika ali glagola. Pravilno je torej reči die Parkinson-Krankheit, ne »er wurde geparkinsonisiert«;
  • vse dele sestavljenega eponima, ki so v angleščini povezani z vezajem, prav tako povežemo z vezajem in zapišemo z veliko začetnico. Na primer das Guillain-Barré-Syndrom.

V slovenščini:

  • medicinske izraze lahko zapisujemo z malo ali veliko začetnico (npr. parkinsonova/Parkinsonova bolezen), v medicinski literaturi pa prevladuje zapis z veliko začetnico, saj tako priporoča Slovenski medicinski slovar. Ne glede na izbiro pa naj bo zapis v besedilu poenoten;
  • pri medicinskih eponimih na prvo mesto običajno postavimo ime osebe (eponim), ki mu sledi medicinski izraz. Svojilno slovnično obliko eponima torej zapišemo pred medicinskim izrazom. Na primer Alzheimerjeva bolezen, in ne bolezen Alzheimerja;
  • se eponim s pripadajočim samostalnikom ujema v spolu in številu, saj ga običajno uporabljamo v vlogi pridevnika. Za primer vzemimo besedo bolezen, katere slovnični spol je ženski. Pridevniki se morajo z njo ujemati v spolu in številu, kar velja tudi za eponime, npr. Parkinsonova bolezen;
  • dele sestavljenega eponima, ki so v angleščini povezani z vezajem, prav tako zapišemo z vezajem. Na primer, Guillain-Barréjev sindrom (ang. Guillain-Barré syndrome).

Pravilna raba medicinskih eponimov je ključnega pomena, in sicer iz več razlogov. Zdravstvenemu osebju zagotavlja točno komunikacijo, izkazuje spoštovanje do osebe ali kraja, po katerem je eponim poimenovan, in nenazadnje pomaga zagotavljati doslednost medicinske terminologije, kar zdravstvenemu osebju olajša sporazumevanje in iskanje ustrezne medicinske literature.

Zapis medicinskega eponima v različnih jezikih mora biti v skladu s pravopisnimi pravili zadevnega jezika. Večina tovrstnih izrazov je nastala v angleščini, ki je primarni jezik medicinske skupnosti, pravilno prevajanje v izbrani ciljni jezik pa je lahko zapleteno. V Alammi smo specializirani za jezikovne storitve na področju medicine in farmacije ter vam pri tem z veseljem priskočimo na pomoč. Za trenje terminoloških orehov pri prevajanju medicinskih besedil nam pišite!